Nailfinity

Pablo Picasso: Dora Maar

Vesnić je kregala mojo polomijo rdečih nohtkov. Sporočam, da so zdaj urejeni, in da lahko revica v miru spi ponoči. Jaz pa se vživljam v Doro Maar. Ja, njen trademark je bil rdeč lak. Samo še krvave bele rokavice potrebujem. No, in svojega Picassa. Ampak to je vsak moj.

Oublie

Éduard Manet: Bar Folies Bergeres (1881-82)

Te dni se alkoholno sprašujem, ali so ljudje nenadomestljivi. Upam, da ne. Januar is coming to its end in jaz sem še vsa januarska. What now?

Capo di Tutti Capi

Filip Andrejevič Maljavin: Ženski akt (ok. 1910)

Tale srčica je iz Narodne galerije. Kot skrivnostna ljubimka Al Capona, ki elegantno vleče niti v svoj prid ter skrivaj sprejema biserne ogrlice ostalih mafijskih šefov. Zapeljiv pogled izpod bob pričeske, modni step čevlji s paščkom, flapper look. Močne fauvistične barve, razkrajajoče se barvne lise in vpliv ruskega baleta. Ruska mafija? To je The Godmother Narodne galerije.

Windowshopping

August Macke: Hutladen (1914)

Nekateri pač izgledajo božansko s klobukom. Humphrey Bogart. Drugi sanjamo. Louis, I think this is a beginning of a beautiful friendship.

Fell asleep beneath the flowers

Émile Bernard: Madeleine v Bois d'Amour (1888)

Neoimpresionist in simbolist. Kloazonizem (uporaba kontur, ločenih z barvo). Émile Bernard. Od prijateljevanja z van Goghom, Gauguinom in Cézannom do Redona in Hodlerja. Jaz pa od sanjarjenja sredi dneva do daydreaming ponoči. Musée d'Orsay. Paris.

Skyscrapers

France Slana: Sivo mesto

Petelinov ne maram, tale pa je mesmerizing. Jutri se vrnem v Ljubljano. Finally. Pogrešam sivino.

Mirror, mirror on the wall

Balthus: Akt pred ogledalom (1955)

Rahlo perverzen. Balthus. Napol dorasla dekleta v težavnih nenaravnih pozah, kot bi dosegale ekstazo česarkoli se dotaknejo. Odsotnost in zasanjanost. Vegetiranje. Somewhere between waking and sleeping.

Francoski slikar poljskega rodu, priviligirane vzgoje (oče umetnostni zgodovinar, mati del pariške kulturne elite), odličnih poznanstev ( André Gide, Jean Cocteau, Rainer Maria Rilke, Henri Matisse, Joan Miró, Alberto Giacometti, Albert Camus, Man Ray ... ) je nenavaden. Cranachovske postave, masacciovski obrazki, ingresovska belopoltost. Balthusov stil je primarno akademski in klasičen v času, ko je figuralnost manjvredna. Pohvalno, you gotta have balls.

O času in relativnosti

William Lindsay Windus: Too Late (1858)

Prerafaeliti vedno prijajo. Sprva je bila Windusova slika razstavljena s citatom iz pesmi Alfreda Tennysona: Come not when I am dead. Ženska na levi umira zaradi strtega srca. Njena ljubezna se je vrnila. Prepozno. Moški, osramočen in kriv, skriva svoj obraz. Ženska, otrpla, vznemirjena, steklenih oči, bolna in bledikava, komaj še stoji ob pomoči palice in žene v bogati vijolični obleki, kontrastnih zdravih rožnatih lic. Come not when I am dead!

Eau de parfum ... Chanel

Marie Laurencin: Mademoiselle Coco Chanel (1923)

Zapeljiva melanholična Parižanka Marie Laurencin. Črna, bela, kobalt modra, altrosa, oker, smaragdno zelena. Dovolj za njeno nežno barvno paleto.

Prvotno se je šolala za slikanje na porcelan, potem pa jo je Braque vpeljal v umetniške kroge kubizma. Ja, tudi v krog Picassa. Nadaljevala je z ilustracijo, odrsko scenografijo, tapetami, oblekami in vzorci za blago ter poezijo. Poleg kubističnega je razvijala vse bolj svoj liričen, ženski slog. Slog portretirank velikih zasanjanih črnih bambi oči, zračnih bledih parfumskih interierjev, obdanih z misterioznimi tančicami. Kot soulmate Chagalla. Prej pesnica, kot slikarka. In prej ženska, kot človek.

La vie en rose

Edgar Degas: Plesalke v rožnatem (c. 1876)

Od zdaj naprej bo življenje rožnato. Roza. Kdo bi si mislil. Not me.

Deček je pomaranče

Ivan Kos: Dekle s pomarančo (1927)

Vitamini bodo vse pozdravili. Zato sem napravila zalogo 2 kg pomaranč, ki so se izkazale za klementine. Life is full of surprises.

Blindfold

George Frederic Watts: Hope (1886)

Kritiki so pripomnili, da bi bil primernejši naslov Despair. Watts se ni strinjal. Upanje ne pomeni pričakovanja. Pomeni vso glasbo, ki še more priti od ene same preostale strune.

Wait a Minute Mr Postman

Jan Vermeer: Dekle, ki bere pismo pri odprtem oknu (1657)

Čakajoč pošiljko. Feeling januarish.

Tracey's got it all

Tracey Emin: My Bed (1999)

Čeprav ne verjamem v sodobno umetnost, ki samo preigrava Duchampovo idejo iz 1917, in v najboljšem primeru Warhola, ne morem prek Tracey Emin. Postavlja novo definicijo besed ekspresivno, konceptualno.
Druženje v krogih Britarta, posiljena pri 13-ih, začetek kariere s Sarah Lucas, nespodobna pijanost na live tv-showih, vulgarno prodorno izrazoslovje, dela povezana z bulimijo princese Diane, akt Kate Moss, nominiranka za Turnerjevo nagrado. Njena most famous work of art je bila Moja postelja.
Mediji so bili zgroženi (oh, how we love this!). Posteljnina je bila prekrita z rumenkastimi krogi, na tleh ob dejanski postelji so ležali kondomi, a pair of knickers z menstrualnimi madeži in nekaj običajnih stvari, kot copati. Postelja je bila v Tate Gallery razstavljena takšna, v kakršni je Tracey ležala več dni s samomorilskimi mislimi in depresijo, katere so zbudile težave v razmerju. And then she got up and made art out of nothing! Lovable. Še živi.

Madame Milady

Max Kurzweil: Dama v rumeni obleki (1899)

Pozabite Klimta, there's more to Wiener Secession. Tu je prefinjeni buržoazijski Max Kurzweil. Brkatež je bil uspešen! Glavni soustvarjalec dunajske secesije, med drugim njihovega časopisa Ver sacrum, 1896 je celo dobil priznanje, die kleine goldene Staatsmedaille. In 1905 med prvimi, ki so kdaj prejeli nemško nagrado Villa Romana. L. 1916 je storil samomor.

Dama v rumenem je osupljiva. Zakaj ni Kurzweil v vseh pregledih umetnostne zgodovine? Na starem modro-zelenem naslonjaču, v čudoviti kontrastni sončni obleki. Kot bi ravnokar stopila z Apolonovega sončnega vozu. Razkazuje svoje čudovite elegantne bele roke, čudovite bele mlade brezhibne polti. Kot bi bila ena izmed Dianinih nimf. Njeni lasje so skrbno speti, le nekaj pramenov se je izmuznilo in krasijo njeno zatilje balerine. Kompozicija je neverjetna, simetrična, a neprisiljena. Zaključuje jo njen osji pas.

In obraz? Obraz grške boginje. Superioren, poželjiv, nedolžen, hkrati pa strahotno naveličan in željan, da nam dominira. Mene ne moti.

Non, je ne regrette rien

Éduard Manet: Olimpija (1863)

Ničesar. Pokazal si mi, kako čudoviti ljudje obstajajo. Izbrani. Ki čutijo, razmišljajo, ki pustijo, da jih odnese. Ki ljubijo umetnost. Ki so kot karakterji iz romanov. Ne marava Flauberta, pa vendar, sem gospa Bovary?

Upiram se želji vprašati te, kakšen je bil tvoj dan, kakšen neumen naslov pesmi je ''Jaz sem cigareta'', kaj bodo Francozi zdaj, ko ne smejo kaditi v lokalih, kaj je z baskovsko manjšino, in če bodo uredniki objavili tvojo knjigo. Ti povedati, da Narodna galerija še vedno stoji, in da še vedno ljubim Sternena in Jamo, da vem, katera je moja najljubša pesem, kateri super film sem pogledala, da me je začel fascinirati balet, da držim v rokah kozarec merlota in pišem seminarsko, da sovražim januar, da ti želim povedati vse. Tik preden oblikujem stavek, me že vso prežema. Sweet sorrow. Karkoli te vprašam in karkoli odgovoriš, mi gre na jok. Daleč si, kljub temu da si bereva misli.

Zato je s tabo tako drugače. Tako mora biti. Oba veva. In če sva sanjača, noben od naju ni optimist. Zato greva naprej. Naprej zbirati izkušnje. Vse bo bolje. Before sunrise, before sunset.

Če mi bo moja cinična narava dopuščala, verjamem, da se še srečava. Zate pa tvoja najljubša slika. In danes tudi moja.

I don't want to count to 6

Dora Carrington: Julia Strachey (1925)

Januar je dolg in depresiven. Preganjam ga z dekadentno boemskimi zgodbami o ljudeh, ki so ljubili Lepo.

Tale je o angleški slikarki Carrington. Brez tragičnega družinskega ozadja, s štipendijo na likovni šoli, z le dvema razstavama je med 1. svetovno vojno spoznala kritika in znanega esejista Lytton Stracheyja iz Bloomsbury skupine (najbolj znana od tod - Virginia Woolf). Love at first sight. Obojestransko, kljub temu da je bil gej. I love your soul. L. 1921 Ralph Partridge poroči Doro. In Strachey se zaljubi vanj. Ménage à trois. Pure perfection.

11 let pozneje je Strachey umrl za rakom. Carringtonin poskus samomora z avtomobilskimi izpušnimi plini je preprečil mož. Drugič si je izposodila puško. Živeti 6 tednov brez Stracheyja je bilo 6 tednov preveč. Ustrelila se je marca 1932.

For I have sinned

Dante Gabriel Rossetti: Ecce Ancilla Domini (1850)

It should have been the other way round. Vice versa. Morala bi biti Judita, ne Marija. Saloma?

Les petits pains au chocolat

Alphonse Mucha: Chocolat Idéal (1897)

Mislim na Prago in se tolažim s čokolado. Idealno.

In need of renaissance.

Botticelli: Primavera (1478)

Takoj zdaj. Quattrocento!

22 #2

Umrl star 22 let.

Ne najdem domov
Oblaki diše kot ciklamni,
bori neba so temni zaliv,
v njih potopljeni kot kamni
so ptiči, tiho padajo v sen.

Ne najdem domov in poln sem medu
kakor žametna drobna čebela,
rumene so roke od prahu,
nazaj ga bom stresel med rože.
France Balantič

Mrtva belina
Vse je belo zdaj,
beli prsti, bel obraz,
bel neskončni kraj,
bel je mrtvi, mrtvi čas.
France Balantič

Rumeno pismo

Spalnica v Arlesu (1888)

Poslastica za psihiatre s preveč prostega časa, že več kot stoletje. Pripisali so mu shizofrenijo, bipolarno motnjo, sifilis, zastrupitev z barvami, epilepsijo, manično depresijo ... you name it, baby, Vincent had it all. In da so Sončnice zato tako čudovito žalostno sončno rumene, ker je preveč ljubil absint. In da je Zvezdna noč zato tako valovito čarobna, ker je slikal tudi rožo digitalis purpurea, ki povzroča halucinacije migetajočih rumenih pik. Pha!

Obožujem van Gogha. Oboževal je Gaugina. V njem je našel nekoga. Zaveznika, zaupnika, zaušnico. 2 meseca sta živela in slikala v Arlesu. Kregala sta se o umetnosti. Njun odnos je postajal napet. Gaugin ni potreboval van Gogha, van Gogh pa je potreboval prav njega, ves love-hate odnos. Iz same intenzitete strahu, da ga bo zapustil, ga je napadel z britvijo, a zatem zgrožen nad samim sabo, famozno odrezal mečico svojega levega ušesa. Zavil jo je v časopisni papir in dal prostituki Rachel, da bi skrbno pazila na paket. Razparačevega 1888. Gaugin je zapustil Arles.

Nimam niti leve mečice. How can I make you stay?

Van Gogh je umrl dva dni potem, ko se je sredi rumenega polja z revolverjem ustrelil v prsi, julija l. 1890.

22

Ostri ritmi

Jaz sem zlomljen lok
nekega kroga.
In sem strta figura
nekega kipa.
In zamolčano mnenje
nekoga.
Jaz sem sila, ki jo
je razklala ostrina.

Ko da hodim
po osteh,
vedno hujša mi je
tvoja mirna bližina.

Srečko Kosovel


Naša srca so trudna življenja

Naša srca so trudna življenja,
kakor mrliči smo,
ki ne morejo mirno ležati.
Kakor sence brez teles
v senci črnih obokov.
Zakaj to tiho krvavenje,
to počasno ugašanje?
Nič velikega ni za nami,
kar bi nam razsvetlilo pot.
Zakaj to življenje brez volje,
omahovanje, omagovanje
pred cilji, ki se ne moremo
jim približati?
S smrtjo v duši hodimo,
pa ne moremo umreti.

Srečko Kosovel

The next best thing (since van Gogh)

Kateri mesec je najprimernejši za obdelavo umetnikov, ki so storili samomor? Jap, januar.

Naj se Vincent še ne obrača v grobu, bom začela z nekom drugim. S čutno, nežno, senzibilno in senzualno dušo. Z nekom, ki ni ne mističen, ne abstrakten. Brez ikonografije. Brez zgodovine, a z več zgodbe - čustva. Čustva! Mark Rothko.

Njegove slike niso o ničemer, ampak o vsem. Ne manipulira s tvojimi občutji. Povabi te, da vstopiš v njegove slike in tam sam zadaneš ob svojo paleto tragedij, ekstaz in usod. Če jočeš ob slikah, nič hudega, tudi Rothko je. He made you human.

25. februarja 1970 so ga našli na krvavih kuhinjskih tleh, arms sliced open. 66 let star uspešen in znan slikar, impotenten chain smoker, ločen, alkoholik z anevrizmo, latvijski žid v ZDA ...

Dojemljiv. In takšno je napravil svoje občinstvo.

Caravaggio

Judita obglavlja Holoferna (ok. 1598)

Nec spe nec metu.

(Ena izmed novoletnih zaobljub in Caravaggiov motto.)

Janvier

Januar je depresiven. And so am I. Zato heartbreaking slika mojega najljubšega voajerja - Degasa. Absint (1876).

Nobenih balerin, nobenega tila, nobene gracioznosti. Samo dno. Par sedi za mizo v pariškem cafeju in ženska pije absint. Moški po ugibanjih le močno črno kavo. Smiselno. On nezdrave zelene kože, mrkega pogleda, malomarno med ustnicami prestavlja ustnik, mršči obrvi in naslonjen naprej z obema nogama trdno na tleh, jeznih oči opreza po kavarni. Ona ... Ona samo zre. Skrbno opravljena ženska, katere cvet mladosti je ravnokar uvenel, spuščenih težkih ramen, mlahavih rok, sedi z nogami iztegnjenimi naprej, da se poda dotikajo le pete čeveljcev, s čašo absinta pred sabo.

Njene oči so velike, črne, naveličane. Veke se počasi, a vztrajno zapirajo ter se zdijo z vsako sekundo težje. Spomini. Odločila se je izgubiti v lastni domišljiji. Tam poišče kotiček, kjer je spravljenih tisth nekaj lepih trenutkov njenega življenja. Glej! A glimpse of smile. In izgine. Rahli nasmešek v kotičku ustnic. Nikamor ne zre. Niti vase več. Nima smisla.